Skočiti “z balkona”

Nekoč sem si predstavljal, da gredo za duhovnika ali redovnico tisti, ki so že od majhnega za to določeni in so že od začetka “drugačni”, bolj pobožni, že od rojstva nagnjeni k temu poklicu. Spomnim se, da smo se v osmem razredu s sošolci pogovarjali, kam bo kdo šel, in smo se celo malo norčevali, češ, gremo za duhovnika.

Zarečenega kruha se veliko poje. Tudi sam sem se dolgo upiral in trdil, da to ni zame. Pred sabo sem imel dobro ženo, družino, da bi ustvaril nekaj lepega in trdnega …

Kljub vsemu sem v tistih letih pustil vrata nekoliko priprta: “Gospod, želim biti srečen, želim izpolniti tvoj načrt z mano, pa naj bo kakor koli.” Nisem mislil, da bi zame to vseeno pomenilo zares duhovni poklic. Nisem si mogel predstavljati, da lahko kliče mene, ko pa vse okoliščine govorijo proti temu. Je odgovorno pustiti dom, samo mamo, in z mnogimi odpovedmi urejeno kmetijo? Ali ni še toliko drugih? “In jaz, ki sploh nisem dovolj sposoben. In že starejši, kar nekaj let že nisem bil v šoli … Je res to mogoče? Drugim je laže, oni gredo lepo po vrsti, njim je jasno in so pravočasno zastavili življenje,” sem vrtel svoje misli.

Hotel sem priti do popolne jasnosti, da Bog to res hoče, da se ne bo izkazalo, da sem zgrešil. Toda Bog v naše dobro vedno pušča nekaj odstotkov nejasnosti. To me je peljalo v notranji boj, ki je trajal kake tri tedne. Neki duhovnik mi je, ne da bi sploh vedel za moj boj, po telefonu mimogrede dejal:

“Si na balkonu in treba je skočiti v neznano. Ne vidiš do dna. Lahko se samo zaneseš, da te bo Bog ulovil.”

In res je bilo treba samo skočiti in se zanesti. To je čar življenja. Tudi sedaj, ko sem duhovnik, je najlepše, ko živim “sproti” iz njegove moči in njegove trdnosti. Tudi ko se poročiš, je tako. Vedno smo v skušnjavi, da bi si kar vnaprej zagotovili duhovno življenje, da bi našli “kodo” življenja, jo razumeli in potem po njej živeli. Toda te kode ni in je ni mogoče razumeti. Prav tega nas želi rešiti Gospod. Ko začneš živeti negotovost, jo začenjaš tudi vedno globlje videti in razumeti. Oče ali mati postaneš, ko se dokončno odločiš in odideš iz svoje preteklosti in svoje volje, ko jo dokončno izpustiš in je ne držiš več v rokah.

Imaš le dve možnosti: da ostaneš na varni obali ali odrineš na odprto morje, kjer ni trdnih tal pod nogami, je pa življenje, svoboda, globina, sreča.

Mislim, da je samo en poklic: da si oče ali mati. To je “nora” ljubezen, ki se izmika vsaki logiki. Ko se odločiš za redovništvo, duhovništvo, se ne odpoveš starševstvu, ljubezni, odnosu. Če hrepeniš po ljubezni, imaš željo po ljubljeni osebi, po materinstvu, očetovstvu, starševstvu in ti hkrati prihaja misel na duhovni poklic, s tabo ni nič narobe. Nasprotno. Poklicana si, da postaneš mati, poklican si, da postaneš oče. In svet, v katerega gremo, bo močno potreboval prav duhovnih očetov in mater.

Rafko Klemenčič, duhovnik