Odgovoriti in slediti glasu

Spodbujen sem bil, da napišem kratko pričevanje o klicu in poklicu, za katerega sem se odločil. Bilo je nekje na sredini meseca majnika, ko sem se vrnil s služenja vojaškega roka, še v prejšnji skupni državi Jugoslaviji; bil sem eden izmed zadnjih generacij. Domovini sem služil od leta 1989 do 1990 na Malem Lošinju in v Zadru.

Nisem bil pobožen vojak z rožnim vencem na straži in molitvijo v srcu. Morda sem leto v vojski prej izkoristil za to, da bi klic od zgoraj zakril ali na Njega pozabil. Da, človek lahko pozabi na Boga, vendar On na njega ne pozabi nikoli. Že med služenjem vojske sem načrtoval svojo prihodnost. Ker sem imel srednjo vrtnarsko šolo in narejeno pripravništvo v Arboretumu Volčji Potok, sem dobil službo vrtnarja na Gozdarskem inštitutu v Ljubljani. Vse je bilo načrtovano in dogovorjeno. Službo pričnem kakšen mesec po koncu služenja vojaškega roka. Vendar je prihod iz vojske in obisk večerne maše tistega Marijinega meseca majnika 1990 vse načrte spremenil; podrli so se kot hišica iz kart.

Pred mašo sem rekel domačemu župniku: »Pričenja se boj za vsakdanji kruh.« Mislil sem na dogovorjeno službo in seveda plačilo, ki si ga vsak delavec pošteno zasluži. Župnik pa je samo mirno odgovoril: »Kaj ne boš šel v samostan? Mi računamo nate.« »Kako, oni računajo name, jaz pa čisto nič nanje!« sem si mislil sam pri sebi. Z velikim vznemirjenjem sem pristopil k maši in vznemirjenje se je samo še stopnjevalo, dokler nisem vstal, pokleknil in stekel domov do mame in ji povedal svojo odločitev: »Mama, jaz grem v samostan!« Odločitev je bila jasna in gotova. Sledil sem ji in danes je od tega že skoraj 25 let.

Seveda se vse skupaj ni pričelo tistega maja, ampak je v meni klilo od krsta naprej … močneje, ko sem postal ministrant pa bralec Božje besede in pevec na koru … Veliko stvari sem počel v cerkvi oziroma župniji in to zelo rad, z veseljem. Da pa bi jaz bil kdaj gospod župnik, ne, to pa je preveč … to je preveč visoka gora, ki jo je z mojimi omejenimi močmi in darovi nemogoče preplezati.

Tako sem si mislil in tako sem govoril sam pri sebi. Vendar čim bolj sem se oddaljeval od te gore in skušal pozabiti na neki klic iz višav, tem bolj sem pričel na simbolični način plezati na to goro. Vse do tistega 29. junija 1998, ko sem prejel posvečenje v mariborski stolnici po takratnem nadškofu dr. Francu Krambergerju. Plezal sem in plezal, prejemal tudi udarce, se vračal nazaj, jokal in stokal, vendar cilj je bil dosežen … Kakor je bilo pred meseci rečeno za našo najboljšo smučarko, zapišem tudi na tem mestu:

Priti na cilj je eno poglavje, toda vztrajati na njem pa je drugo, morda še težje obdobje človekovega življenja. Pa naj bo to športnik, direktor ali duhovnik. Dosežeš cilj, vendar je potrebno potem vsak dan vztrajati v vseh okoliščinah. Gre, z Božjo pomočjo. Če si se Mu izročil, je potem potrebno na Njega računati, in to vsak dan. Biti pri tem ponižen in odločno iti naprej.

Kakor pravi Janez Krstnik: »Jaz se moram manjšati, da lahko On, Jezus, v meni raste.« Prosim in molim, da bi znal in zmogel do konca življenja. Slava in hvala Dobremu pastirju, ki nas tako skrbno pase in vodi.

p. Krizostom Komar, frančiškan