Poklicana v samskost

Pred nekaj dnevi sem hodila po planinah. Za menoj je hodil starejši par in žena je modrovala: »Joj, kako je lepo moji sestrični. Sama je, ima dobro službo, stanovanje, od nikogar ni odvisna, dela, kar hoče, gre, kamor hoče, nima skrbi z otroki …!«

Vem, da mnogi tako razmišljajo tudi o meni. Vendar zame samskost ni bila egoistična izbira v smislu »kaj bi se trudila z družino …« Nasprotno. Želela sem imeti številno družino in sem tudi veliko molila v ta namen. A Bog je imel zame drugačen načrt. Dolgo sem upala in verjela, da se bo tudi meni nasmehnila sreča družinskega življenja. Vendar so mi leta pokazala, da je Božji načrt z mano drugačen. Zelo težki so bili trenutki, ko sem morala sprejeti dejstvo, da se verjetno ne bom nikoli poročila in imela otrok.

Kaj zdaj? Ali naj se zaprem v svoj svet in jokam nad krivičnim Bogom? Ali naj zapadem v zagrenjenost in mračno osamljenost?

Ne. Hvala Bogu, da sem našla toliko vere v sebi in sprejela samskost kot poklicanost. Zato sem se odločila, da bom sprejemala priložnosti, ki so po temeljiti presoji dobre. Pridružila sem se delu župnijske Karitas in tudi sicer dejavno sodelujem v župniji. Z delom v katehezi želim otrokom dati, kar bi dala svojim: imam jih rada in jim pomagam pri rasti v veri. Tudi v službi skušam pričevati z odnosi in dobro opravljenim delom. Pomemben prispevek se mi zdi tudi v razpoložljivosti za delo med prazniki, da so sodelavke lahko doma s svojimi družinami.

Ker nimam svoje ožje družine, skušam graditi boljše stike z najbližjimi sorodniki, nečaki. Vzamem si čas za obisk, za pogovor, za praznovanje, spomnim se njihovih praznikov … Tako imam kar veliko družino. Seveda občutim tudi omejitev, ki jih prinaša samskost. Včasih me je strah, da bi se komu vsiljevala, posebej v prostem času, ki si ga želim preživeti skupaj z drugimi. Pri ljudeh sem opazila še nekaj: ker sem sama in ženska, nimam »zaščite«, nimam kritja, in to mnogi skušajo izkoristiti. To se kaže tako, da težko zaupajo v moje sposobnosti. Nekateri skušajo razpolagati z mojim časom; nekateri si me na neki način lastijo – vse bi morala naredit tako, kakor si oni zamislijo, da je najbolje …

Naj bo kakorkoli, verujem, da je moja prihodnost v Gospodovi roki in njemu se zaupam, saj se v svoji poklicanosti k samskosti vsak dan znova učim odgovarjati s svojim »Tukaj sem!«

Tina