Ljubljena sem

Absolventski staž je bil zame obdobje, ko sem se začela intenzivneje spraševati o svojem poklicu. Pa ne mislim s tem poklica, pisanega z malo začetnico, ki ga pridobiš formalno znotraj izobraževalnega sistema – vanj sem vložila veliko truda in ga imam nadvse rada –, ampak mislim na Poklic, pisan z veliko (zakon, samskost, duhovništvo, redovništvo, misijonarstvo). Menim namreč, da se poklicanost oblikuje in uresničuje večinoma med poklicem in Poklicem.

Začetek tega intenzivnejšega iskanja Poklica je najprej zaznamovala izkušnja, da me ima Gospod rad. Da sem Mu dragocena, da me spoštuje in ceni tako, kot sem. In v spontani želji, da bi odgovorila na to, ko je bila v moji glavi cela avtocesta različnih variant, idej in misli, sem se srečala s skupino Samuel. Najprej sem jo le od daleč opazovala, kasneje pa se tudi odločila, da ta enoletni intenzivni program resno obiskujem in si pomagam pri razločevanju. Čeprav sem si ob začetku programa skupine Samuel že želela določen Poklic (redovništvo), se nisem hotela zapreti v to željo, ampak si dati čas in svobodo, da prisluhnem Gospodu in sebi, da se v sodelovanju z Njim odločim resnično za Poklic, ki bi mi najbolje ustrezal.

Skupina Samuel je bila zame dragocena izkušnja skupnega korakanja članov, čas, ko sem vstopila v poglobljeno osebno vsakdanjo molitev, pa tudi čas preizkušenj in tudi utrjevanja zavesti lastne dragocenosti v Gospodovih očeh.

Čas za dokončno odločitev je pri meni prišel eno leto po končanem programu skupine Samuel, ko sem dokončala podiplomski študij. Želja po redovništvu je dozorela v odločitev za redovništvo. Čeprav ne matematično absolutno prepričana, vendar z večkratno izkušnjo, da sem Gospodu dragocena, sem tvegala in »potrkala« na vrata Kongregacije šolskih sester de Notre Dame.

Redovništvo je zame Poklic, ki meni osebno skupaj s poklicem najbolje omogoča, da kot Gospodova sodelavka skupaj z Njim sooblikujem, živim in uresničujem svojo poklicanost v dobro sebe in bližnjega. Kajti poklicanost (vizija našega bivanja) je ena izmed temeljnih človekovih razsežnosti. Z njo smo zaznamovani že od samega začetka, saj nismo sami po sebi, ampak smo, po Gospodovi moči, ob sodelovanju očeta in matere na tak ali drugačen način priklicani v življenje. In vse od trenutka začetka našega bivanja smo povabljeni, da soustvarjamo in sooblikujemo, odkrivamo in uresničujemo svojo poklicanost (vizijo) skupaj s Stvarnikom. Dani so nam talenti in darovi, interesi, možnosti, spodbude, pa tudi omejitve, ki nam omogočajo, da soustvarjamo in uresničujemo poklicanost iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek.

s. Irena Jurgec, notredamka