Razgiban in nevarno lep poklic je to

Bi radi spoznali enega najbolj zanimivih, pestrih, razgibanih, nevarno lepih poklicev na svetu? Potem vam priporočam, da vstopite v poklic misijonarja. Posredujem vam utrinke iz odkrivanja in doživljanja lastnega misijonskega poklica.

Pri sebi sem ga odkrival že v otroštvu, ko so me privlačili različni jeziki, narodi, kulture, barve, drugačnost Afrike … V znanju in letih sem rasel in ista želja, globoko zapisana v srce kot veselje, privlačnost in zadovoljstvo, se je na novo izrazila, tako da sem se odločil za frančiškane in študij bogoslovja. Dozorel sem za duhovniško posvečenje, po kaplanskem delu na župniji Ljubljana – Vič pa še za pot »ad gentes« – k ljudem, med katerimi je Jezus še veliko manj poznan, navzoč in delujoč v njihovih srcih in kulturi.

Misijonski poklic, ki se izraža in živi v želji, da bi ponesel Kristusa in njegov evangelij drugim v obleki preprostosti, dobrote, pomoči, bližine in topline ljubezni, je kot ogenj, ki gori, če ga pridno vzdržuješ in varuješ pred viharji uničenja, in te vedno na novo ogreva in navdušuje. Preprosto zagoriš in ne razmišljaš preveč, kaj in kako bo, le prepustiš se Njegovemu toku in moči. Ogret, zažgan – ogrevaš druge in dobivaš v sebi vedno več toplote in moči, čeprav se pri delu in oznanjevanju tudi večkrat opečeš ob trnih drugačne kulture, praznoverja, vraževerja, hudobije in trdote src. A vse to te še bolj krepi, še bolj vžiga v ljubezni do Kristusa in v poslanstvu, da Njegovo ime in ljubezen nosiš naprej, bodi prilično ali neprilično.

V misijonskem poklicu je potrebna gorečnost, odprtost srca za druge, ponižna majhnost, učljiva potrpežljivost, pogumna vztrajnost, vzdržljiva upornost, vesela igrivost, odprtost za nepričakovanost in še in še … Kar je potrebno, ni le moje, je predvsem Božji dar in Božja milost in zvestoba, ki ne razočarata. Čim več daš, tem več prejmeš. Čim manj načrtuješ, tem več se zgodi. Čim več pričakuješ, tem bolj si razočaran. Čim bolj gradiš na sebi, tem manj zgradiš. Čim bolj postajaš Božje orodje, tem več stori Gospod …

Ali si videl(a), kako nekaj lepega in velikega je poklic in avantura misijonarja? Ali si v svojem srcu že preveril(a), ali ni nemara vžgano z misijonskim ognjem? Kateri ogenj, katero veselje, poslanstvo in odgovornost gorijo v tvojem srcu? Za kaj in za koga izgorevaš? Kateri glas slišiš najgloblje in najresnejše? Za katerim glasom hodiš?

Za konkreten okus najlepšega poklica, poklica misijonarja, ti posredujem še nekaj zapisov, ki so nastajali kot vroča jed sredi misijonskega življenja in dogajanja.
Hvala, da goriš za več in veliko, za misijonsko navdušenje življenja in oznanjevanja evangelija!

p. Pepi Lebreht, frančiškan, nekdanji misijonar v Beninu in Togu (Z. Afrika)

TOGO, Z. AFRIKA, leto 2004

MISIJONAR V OGLEDALU VESTI PRED BOGOM

»Pa četudi je to pleme do evangelija bolj ali manj brezbrižno, zaprto, računarsko, se včasih celo posmehuje, Bog prav v tem plemenu in sredi njegovega greha deluje in ga hoče pripeljati do luči vere v njegovega Sina. Sram me je bilo, saj sem se spomnil, kako sem v srcu posameznike iz tega ljudstva ob raznih razočaranjih in zavrnitvah omalovaževal ali jih črnil. A prav to ljudstvo Bog v Jezusu neskončno ljubi in ga hoče pritegniti v svojo sveto Cerkev.

Vnovično branje spleta preteklih življenjskih dogodkov ima velik pomen. Gre za življenjsko potrebno nalogo. Uči nas duhovno razumevati lastno življenje (in svet). Pomaga nam odkrivati, katero življenjsko poslanstvo moramo izpolniti. Hrani našo osebno vero in nas kuje v ponižnosti in odgovornosti pred Bogom in Njegovimi načrti. Vodi nas do spoznanja: “Sem, ker sem v odnosu do Boga, ki deluje v mojem življenju. Sem, ker me je Gospod izbral in uporabil za uresničitev Njegovega načrta. Sem, ker vem, da je Gospod prevelik, da bi ga mogel razumeti. Brez njegove Luči sem izgubljen in ne vem, kdo sem Zanj in v sebi in kakšno vlogo naj bi odigral pri uresničevanju Njegovih načrtov …”

KAKO AFRIŠKI OTROCI POZDRAVLJAJO NEPOZNANEGA BELCA

Pozdrav je prvi stik s človekom. Navadno nosi zelo splošno obliko in ne izraža osebnih čutenj niti osebnosti tistega, ki pozdravlja. Toda ko se s kolesom ali peš pojavim na cesti v Nadobi, Togo, in me srečujejo otroci, ki me osebno ne poznajo, dobim o pozdravljanju drugačen vtis. Njihovo pozdravljanje govori o njih samih ter o vzgoji in miselnosti, ki jim jo posreduje okolje. Namesto običajnega “dober dan” me otroci naslovijo: “Petit cadeau, jovo, jovo, bon soir. Ça va bien?” (Če kdo ne razume: ‘petit cadeau’ – ‘majhno darilo, prosim’; ‘jovo’ je zelo razširjena beseda, ki označuje belega tujca na afriških tleh. ‘Bon soir, ça va bien?’ – ‘Dober večer, ali si v redu?’)
Kakor me takšno pozdravljanje užalosti in na neki način prizadene (saj je njihova miselnost bolestna in v tej miselnosti me zelo klavrno cenijo), pa sem po drugi strani vesel, da nikoli ne pozabim temeljne resnice: ‘Drugačen si, belec, pa pika.’

NATITINGOU, BENIN, leto 2004

Sprejem na novi župniji

To nedeljo (19/9/2004) sem doživel lep sprejem v zame novi župniji sv. Bernardke, ki ima pičlih pet let. Jutranji dež nam jo je sicer precej zagodel, saj je z močnim udarjanjem po pločevinasti strehi cerkve onemogočil normalno slišnost, a smo kljub temu naredili iz sprejema praznik. Precej vernikov pa je ostalo tudi doma, saj njihova vera ni močnejša od nevšečnega dežja. Otroci so za sprejem peli in plesali. Pri mašnem darovanju so mi za dobrodošlico izročili kalbas vode in prinesli dobrote zemlje z velikim napisom “DOBRODOŠEL”.

Tudi po sv. maši smo ostali dolgo skupaj. Najprej so me za roko vodili od skupine do skupine, da sem s člani vsake skupine katoliškega gibanja plesal, se z njimi rokoval in vzpostavil prvi besedni stik. Potem pa smo sedli v apatam, kjer smo spili domači fermentiran in nealkoholni čukutu. Sledil pa je še skromen obrok jamove omake. Otroci iz katoliškega gibanja Otroci – misijonarji so mi pripravili še cel kup pesmi in plesov, ki sem jih z veseljem poslušal z majhno deklico v naročju. Kar sama je prišla, me objela in čutila v mojem naročju toplino ljubezni. V zahvalo sem otrokom za slovo ob kitari zapel še nekaj slovenskih pesmi. Naredil sem tudi nekaj fotografij, kar jih je tako navdušilo, da so kar vsi po vrsti prihiteli k meni in me prosili, naj jih slikam. Veselje do slikanja jih še ni zapustilo … Naj lepemu sprejemu sledi lepo in plodovito sobivanje in medsebojno bogatenje pri odkrivanju Jezusa Kristusa in njegove volje v današnjem času!

POSVEČENJE NOVIH DUHOVNIKOV

Sicer je bilo posvečenje prijetno dolgo (tri ure) in afriško-rimsko-francosko pestro, raznoliko, a vendar katoliško pravoverno in enotno. Prijeten je občutek, da pri isti maši poješ latinski Veni Sancte Spiritus in potem mu sledi kakšna pesem v francoščini, potem pa še v več domačih jezikih in ritmih. Temu pa je potrebno dodati še pestro navzočnost duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki prihajajo z vsega sveta. Danes smo, recimo, imeli med sabo kar štiri duhovnike iz Indije …

BOLEZEN AIDS

Gre za mladenko, ki je redno prihaja v našo cerkev in na srečanja mladih v Katoliški akciji. Spomnim se, da je že nekaj časa bolehala; njeno telo se je sušilo kot visoka trava na začetku sušne dobe, a nihče si ni upal pomisliti na AIDS. Zadnji test krvi pa je bil neizprosen – AIDS. Z najnovejšimi močnimi zdravili je bolezen mogoče zavlačevati, tako da se bo življenje naše punce podaljšalo še za kakšno leto. Živeti z obsodbo na smrt je sicer usoda vseh živečih na zemlji, vendar je ta obsodba veliko bolj konkretna, boleča in zastrašujoča, ko gleda iz oči AIDS. Molimo za vse preizkušane; molimo za upanje, ki raste iz Kristusove zmage na križu!

IN ČE SE VOJSKA IN POLICIJA STEPETA?

V Natitingouju, Benin, so na dan tržnice prepovedali prodajo in pitje lokalne pijače čukutu. Civilne oblasti so bile k temu prisiljene, saj je pod njenim vplivom med okajenimi gospodi redno prihajalo do pretepov (celo do krvi). Z umaknitvijo čukutuja s tržnice so pretepi izginili.

Pred dobrim mesecem pa je Natitingou spoznal drugo vrsto, dokaj nenavadno, pretepa. Med močnimi varuhi državne integritete (beninskimi vojaki) in med varuhi javnega reda (beninsko policijo) se je vnel hud pretep, ki je zmlel kar nekaj uniform, zob in okrasil glave z bolečimi buškami. Pretep se je razplamtel v veliko gorišče, ki so ga s svojim hitrim in junaškim posegom zajezili šele državni žandarji. Še dobro, da obstajajo v državi tri sile moči. Kaj bi bilo, če bi obstajali le dve? Ali naj bi ju pomirili civilisti? In kaj je bilo vzrok za izbruh obračunavajočega nasprotja? Tega navadnim prebivalcem miroljubnega Benina (kar pomeni ime te države) zaenkrat še ni dano vedeti. Vsi pa že vemo, da takšni pretepi niso v čast in ugled države in njenih institucij moči. Vprašanje pa je tudi, kako je z varnostjo njenih prebivalcev, če se vedejo pobalinsko njeni varuhi.

Resničnost ameriškega zgodovinskega Divjega zahoda je večkrat naša vsakdanjost. Ljudje se požvižgajo na človeško dostojanstvo, na miroljubnost in evangeljsko ljubezen, zato se v kritičnih trenutkih svojega življenja, ko je ranjen njihov ponos ali interes, odzivajo divje, surovo. Sredi marca bi nam skoraj ubili našega kuharja, ki je v skladu s svojim hudomušnim značajem nekega dopoldneva skupaj s svojim prijateljem “zaigral” policaja. Ustavil je nekega otroka in zidarja, pregledal brezhibnost koles, od njiju zahteval dokumente, jima zagrozil, da jima bo nepopolni kolesi odvzel in ju odpeljal na policijo. Ko je videl, da sta prebledela, ju je mirno odpustil in jima zaželel, naj srečno nadaljujeta pot. Kuhar se je z njima nekoliko pošalil. Toda ta šala bi ga lahko stala življenje, saj je ta “policijska igra” njune domače in prijatelje razjezila do te mere, da so ga prišli iskat na njegov dom s koli in mačetami. V kakšnem skritem kotu so ga hoteli pokončati. Hvala Bogu, da so nas Nadobažani, ki poznajo jezo užaljenih (ponavadi v takem primeru pravičnosti sami na hitro in pred prihodom policije zadostijo), o njihovi nameri pravočasno obvestili. Takoj smo se zatekli k beninski policiji. K sreči se je ravno v tistem trenutku šef policijske brigade vrnil. Hitro je šel z nami ter razjarjeni množici iztrgal “na smrt obsojena”. Pozneje ju je prevzela policija iz Toga. Opravila je preiskavo in oba po dveh dneh izpustila. Kuharjevo življenje je viselo na nitki, hkrati pa je spoznal, v kakšnem okolju živi in kako naj se kot Kabje obnaša med prebivalci Tamberma.

O MASKAH V SVETU RESNIČNIH MASK

V pustnih dneh dobivam iz Slovenije precej vtisov in slik o slovenski pustni resničnosti. O njej na severu Toga ni ne duha ne sluha. Nobena maska tukaj ne more prevzeti pustne vloge, ker še vedno igra resnično vlogo pri vzpostavljanju odnosa z nevidnim svetom. Maska v našem okolju ni folklora, postavljena v okvir nekaj prireditev ali v prostore kakšnega muzeja … Svet mask tukaj ni preteklost, marveč živa in resnična sedanjost. Po maski Afričani vstopajo v svet svojih prednikov in v onstranstvo. S pomočjo maske, plesa, petja in ritma tam-tama se zavrtijo iz vsakdanjosti v nadčasovnost in večnost, iz katere so prišli in v katero se (tudi po maski) vračajo. Maska v tem okolju ne prevzema vloge spreminjanja življenjske vloge ali poklica. Maska tudi ni enodnevni beg pred vsakdanjo resničnostjo, kot je to lahko v slovenskem ali v zahodnoevropskem civilizacijskem prostoru. Maska je stvarni in nepogrešljivi del notranjega sveta Afričana in njegovega doživljanja sveta, drugega in Boga.

Bogu sem hvaležen za to odkritje maske, saj dobiva ob slovenskem pojmovanju zanimivo kulturno drugačnost. Ob tej drugačnosti pa se še bolj živo zavem svoje kulture, njenih korenin in načina njenega doživljanja sveta.

p. Pepi Lebreht, Pričevanja iz življenja misijonarja